Temna očala. Cigaret. Beegees v ozadju.
“More than a woman.”
Čakava, da prideš. Da poveš, kaj se je zgodilo.
Vsa ta leta, ko se nismo videli.
Zdravje, otroci, starši. Skupni prijatelji. Delo.
Še kar čakava. Kavica.
Ljudje z leve in desne žlobudrajo.
“…Ravnateljica ima ured na prolazu izmedju dvije zgrade. Od tamo sve vidi…”
Kaj bomo jedli? A tu to domaće ali bi tisto indijsko? Vege pa to.
“…od jednom cijelo produzeče miriše na kolače.
Pa onda zaposlite jednog, da vam uvijek peče kolače…”
“…Koline… Kobasice… Sad su se prve osušile…”
Tripice.
Michael Jackson, Libiran girl.
Z desne se pogovarjava z dvema predstavnicama skupine
“Žene koje žele promene.” Danes sta, ali so, tukaj. Jutri se vračata v Zagreb.
“Let it not thought that I am more opportunistic than I am.”
(A. Badiou: Polemics, str. 117)
Point of Disagreement / Točka razhajanja
(S. Salamon)
Pacifizem v pesmi: To je lahko tako različno med sabo, da ne bo nobeden rekel, da to sploh je. Prav tako, kot je vprašanje, ali bi pacifizem vzniknil brez vojn, kot pesem ne vznikne brez trpljenja. Bi mednarodna skupnost uspela zaustaviti vojne, če bi bili vsi pesniki? Bi potem držalo, da “koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan?” Toda kaj bi potem bilo s pesmimi, ki so boj in krvavo klanje v lastni notranjosti rovevanja samega sebe iz sebe in po sebi za druge? Tanatos ločiti od Erosa? Veliko vprašanj. Veliko.
Ko bereš poezijo, pravzaprav že sama pesem pomeni čisto radost. Ločnica med tem, kaj je mit – na primer “pesmi vznikajo iz trpljenja” temelji pravzaprav na kritični masi izkušenj vznikanja pesmi iz trpljenja. Ta je v tem primeru zagotovo dovolj visoka. So pa seveda tudi drugi miti, ne samo romantični.
Na gorskem mostu fazanka.
Poduhal je trikrat in vstal.
Torej dajmo govoriti, govoriti, pisati, poslušati, peti ter izhajati iz tega. S tem seveda obenem tudi podčrtati tezo, da dovolj izkustva ustvari mit, teorijo. Saj besede vendarle nimajo nobenega neposrednega dostopa do stvari. Realno besede je v njeni rabi in raba določa namen in pomen. Beseda, podoba o vojni, beguncih, še ne pove nič, kaj begunci v tej vojni izkusijo. Ta formalizem sicer hodi z roko v roki s klasičnim moralizmom, vendar drži. Partikularnost univerzalnega ni določena vnaprej, ampak se udejanja sproti skozi proces, delovanje. Na ta način skozi neko prizmo objektivnosti in distance lahko celo izgine potreba po mitu, historičnim in celo te iste objektivnosti same, ko je ta vzeta kategorično. Saj se vendarle gibljemo po svobodnem polju reči, stvari, dejanj…
Torej ostanimo pri tem, da od te točke nadalje damo v oklepaj to večno vkleščenost v resnico. Ne “neopredeljeni, ki so opredeljeni z neopredeljenostjo”, ampak “neopredeljenost, ki tolerira opredeljenost.” (Alan, hvala.)
